- Kazenski zakonik Republike Slovenije ne loči med spletno prevaro in klasično goljufijo, saj je bit inkriminacije enaka pri obeh.
- Kibernetski kriminal je zaradi svoje izjemne prilagodljivosti in sposobnosti izkoriščanja naprednih tehnoloških rešitev bolj nevaren zaradi nezmožnosti velike večine ljudi, da se o njem pravočasno pouči in prepozna njegove nevarnosti.
- Tehnologija je področje, ki se razvija izjemno hitro, poleg tega pa so dokazi, povezani s kibernetskim kriminalom, večinoma v elektronski obliki in razpršeni na več različnih jurisdikcij.
Spletne prevare so se v Sloveniji v zadnjih desetih letih po podatkih Nacionalnega odzivnega centra za kibernetsko varnost SI-CERT povečale za 417 odstotkov. Kako spletne prevare obravnava državno tožilstvo in kakšno je stanje na področju kibernetske kriminalitete nam je pojasnila Anita Veternik, okrožna državna tožilka in pomočnica nacionalnega predstavnika za Slovenijo pri Eurojustu. Anita Veternik je na Vrhovnem državnem tožilstvu RS med drugim zadolžena za področje kibernetske kriminalitete in vodi delovno skupino za kibernetski kriminal. Hkrati je kontaktna točka za Slovenijo v Evropski pravosodni mreži za kibernetski kriminal (European Judicial Cybercrime Network – EJCN), v okviru katere vodi skupino za virtualne valute.
Kakšno je stanje pri preganjanju spletnih prevar? Kakšni so trendi v zadnjih letih, koliko tovrstnih kazenskih postopkov ste izvedli letos in lani?
Na splošno bi lahko rekli, da postajajo spletne prevare vedno bolj sofisticirane, storilci so pri izvršitvenih načinih vedno bolj iznajdljivi in predrzni, odkrivanje, preiskovanje in pregon teh kaznivih dejanj pa so čedalje bolj zahtevni.
Kazenski zakonik Republike Slovenije ne loči med spletno prevaro in klasično goljufijo, saj je bit inkriminacije enaka pri obeh. Iz istega razloga iz informacijskega sistema državnega tožilstva za nazaj ne moremo pridobiti statističnih podatkov, na podlagi katerih bi lahko z gotovostjo in natančno opredelili trend gibanja spletnih prevar. Gre namreč le za izvršitev klasične goljufije, bodisi v kibernetskem prostoru bodisi z uporabo tehnoloških elementov ali pa kar v kombinaciji obojega, kar pa za državno tožilstvo v tem trenutku ni statistično pomemben parameter, ki bi ga namensko spremljali in analizirali. Kljub temu si bom dovolila deliti z vami lastne zaznave in bi upoštevaje globalne trende lahko podala trditev, da je število spletnih prevar v porastu. Odgovor na to, ali je pravi razlog za to trditev mogoče večji odstotek prijav ali pa dejansko bolj razširjeno odklonsko ravnanje storilcev, bi bil, da je najverjetneje krivo oboje hkrati.
Torej ne obstaja kakšna statistika glede prijav spletnih goljufij in reševanja tovrstnih primerov? SI-CERT sicer ima neke svoje podatke na osnovi prijav, vendar je precej verjetno, da je slika na strani policije in tožilstva drugačna.
Spletnih goljufij ne beležimo posebej. Seveda, statistika SI-CERT se zagotovo razlikuje, ker nimamo vzpostavljenega mehanizma obvezne prijave in tako ni nujno, da je vsak njihov incident tudi prijavljen kot kaznivo dejanje.
Kdaj se začne kazensko preganjati spletno prevaro? Je to odvisno od višine škode, vrste prevare, oškodovanca …?
Pri odgovoru na to vprašanje je treba pojasniti dve načeli kazenskega postopka. Eno pomembnejših načel kazenskega procesnega prava je načelo legalitete kazenskega pregona, ki je vsebovano v 20. členu Zakona o kazenskem postopku. Pomeni dolžnost državnega tožilca, da sproži in nadaljuje kazenski pregon takrat, ko je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Nasprotje legalitetnemu načelu pa je oportunitetno načelo, ki državnemu tožilcu priznava pravico do presoje, ali bo kazenski pregon v konkretnem primeru pričel ali ne. V našem sistemu je strogo vpeljano načelo legalitete kazenskega pregona, medtem ko je uporaba oportunitetnega načela omejena na odločanje o uporabi alternativnih oblik pregona in pa v postopku zoper mladoletnike.
Zelo blizu oportunitetnemu načelu je situacija, kadar državni tožilec zavrže kazensko ovadbo, če presodi, da določeno dejanje sicer izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja, vendar ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera ne dosega takšne družbene nevarnosti, da bi bila potrebna kazenskopravna intervencija. Gre za presojo o obstoju nesorazmernosti med manjšim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon. Takšno pooblastilo mu daje ZKP v 161. členu, generalni državni tožilec pa je v letu 2012 izdal tudi splošno navodilo, ki podrobneje opredeljuje pogoje in okoliščine, ki naj jih državni tožilec pretehta v vsakem konkretnem primeru. Zavrženje ovadbe je torej možno, pri tem pa se upoštevajo različne okoliščine vsakega primera posebej – kaznivo dejanje je majhnega pomena, ker je njegova nevarnost neznatna zaradi narave in teže dejanja; če so škodljive posledice neznatne ali jih ni; druge okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali njegovih osebnih okoliščin. Navedeno kaže na to, da mora biti, če pride do takšne ocene, slednja podprta s konkretnimi argumenti, saj ob opustitvi skrbne presoje vsakega primera posebej lahko pride do kršitve legalitetnega načela, ob neenakih kriterijih pa lahko tudi do kršitve načela enakosti pred zakonom.
Kaj to pomeni v primeru spletnih prevar, ki večinoma izkoriščajo lahkovernost žrtev? Nekatere prevare so prav absurdne.
V zadnjem času se velikokrat postavi vprašanje, do kje seže pravica države do uveljavljanja kazenskopravne represije, če je ravnanje oškodovanca bistveno pripomoglo k izvršitvi kaznivega dejanja goljufije, ker je ravnal z ekstremno lahkomiselnostjo in je bilo njegovo ravnanje onkraj ravnanja povprečno razumne osebe. Za boljšo ponazoritev bi na tem mestu omenila zgodbo prevarane 65-letne Japonke, ki je nasedla »ruskemu astronavtu, ujetemu v vesolju«. Prevarant je z zgodbo, da se ne more vrniti na Zemljo, od ženice izvabil kar 30.000 dolarjev. Niso redki argumenti, da je ravnanje oškodovanca v določenih primerih tako absurdno, da si ne zasluži kazenskopravnega varstva. Moje osebno mnenje je, da ima ekstremna lahkomiselnost lahko določen vpliv zgolj pri odločanju o kazenski sankciji, nikakor pa ne bi smela imeti bistvenega pomena pri odločitvi o začetku oziroma nadaljevanju izvajanja kazenskega pregona. Zavedati se je namreč treba, da storilci takšnih kaznivih dejanj svoje žrtve skrbno izbirajo, čeprav v začetni fazi zgolj ribarijo v množici ljudi. Naposled le najdejo žrtev, ki je labilna, lahko vodljiva, osamljena in še bi lahko naštevali različna duševna stanja in stiske, ki v danem trenutku žrtev naredijo posebej ranljivo in dovzetno za dokončanje kaznivega dejanja na njeno škodo. Ne smemo pozabiti, da storilec vedno deluje z goljufivim namenom in da tudi v takšnih primerih z lažnivimi obljubami, čeprav so po oceni povprečno razumne osebe absurdne, izkoristi šibkost oškodovanca in ga zapelje, da v škodo svojega premoženja nekaj stori.
Ali je možno, da se v primeru, ko gre za takšno absurdno goljufijo, opusti pravno varstvo oškodovancev?
Menim, da argument v smeri, da se o takšnih goljufijah veliko piše in opozarja, ne more biti zadosten argument, da se tako ranljive oškodovance pusti same, brez možnosti, da se jim zagotovi pravno varstvo, češ, saj bi do sedaj že morali vedeti. Takšen argument bi bil mogoče lahko legitimen le ob predpostavki, da smo kot družba naredili prav vse, da bi odklonska dejanja te vrste in njihove posledice preprečili in je resnično zgolj ravnanje oškodovanca tisto, ki je omogočilo izvršitev kaznivega dejanja. Najbrž je odveč komentar, da smo od takega scenarija še zelo daleč.
Pogoji za pregon kibernetskega kriminala bi lahko bili boljši
Pri preganjanju spletnih goljufij in drugih oblik kibernetskega kriminala se na tožilstvu srečujejo s številnimi izzivi, na primer:
- zakonodaja ne sledi napredku in ne more predvideti ter ustrezno regulirati vseh možnih oblik in izvršitvenih oblik kaznivih dejanj;
- zakonodaja ne ureja ali pomanjkljivo ureja pridobivanje elektronskih dokazov;
- vprašanje jurisdikcije v zadevah s transnacionalnim elementom in s tem povezanim zbiranjem dokazov;
- strogo formalistično mednarodno sodelovanje v kazenskih zadevah in prepočasni postopki, pri čemer so hitro ukrepanje, učinkovito sodelovanje in pravočasno zavarovanje ter pridobitev elektronskih dokazov bistvenega pomena;
- šifriranje podatkov;
- identifikacija in lociranje storilcev kaznivih dejanj, ki je zaradi zahtev po varstvu komunikacijske zasebnosti močno oteženo;
- pomanjkanje oziroma odsotnost pravne regulacije uporabe ustreznih orodij, ki bi omogočala lažje odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj;
- pomanjkanje strokovnega znanja in izkušenj pri pregonu kibernetskih kaznivih dejanj.
Kakšna je uspešnost pregonov tovrstnih kaznivih dejanj?
Uspešnost pregona je v veliki meri odvisna od kakovosti dokazov, s katerimi razpolaga državni tožilec. Dokaz je kakovosten takrat, ko potrdi pomembno dejstvo in seveda, ko je zakonit. Dokaz je v smislu potrditve določenega dejstva lahko popolnoma nedvoumen in verodostojen, vendar ga v kazenskem postopku ni mogoče uporabiti, če je bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s kršitvijo določb kazenskega postopka ali na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Druga komponenta uspešnosti pa je nedvomno specifično znanje, ki državnemu tožilcu omogoča pravilen in učinkovit pristop k pregonu tovrstnih kaznivih dejanj. Tukaj seveda pomembno vlogo odigra tožilčeva samoiniciativnost in pripravljenost za dodatna, ožje usmerjena in nekoliko tehnično obarvana izobraževanja, ki mu omogočajo pridobitev osnovnih znanj in razumevanja različnih načinov izvršitve kaznivih dejanj. Zadnja, ampak zato nič manj pomembna komponenta pa so učinkovite pravne podlage, ki tožilcu omogočajo hitro in učinkovito, predvsem pa zakonito postopanje. V idealnem svetu so istočasno podane vse naštete predpostavke in pregon je učinkovit. V realnem svetu pa temu večinoma ni tako.
Zanima me, kakšen je postopek pri preganjanju kibernetskega kriminala - je enak kot v primeru drugih primerov kaznivih dejanj? V splošnem bi lahko rekli, da policija, vsaj na osnovni ravni, za takšne primere ni posebej usposobljena.
Drži, procesna pravila se ne razlikujejo, za vsa kazniva dejanja so ista. Je pa lahko razlika v ukrepih, ki so potrebni, da se dejanje razišče, na primer zavarovanje elektronskih podatkov – prometni podatki v elektronskem komunikacijskem omrežju, pri virtualnih valutah je zavarovanje bistveno drugačno kot pri sredstvih na bančnem računu, hitro postopanje zaradi časovne omejitve hrambe podatkov. Kar se tiče usposobljenosti policije, ne bi rekla, da niso usposobljeni. Tudi tam so lahko nekateri posebej specializirani za takšna kazniva dejanja. Takšna pavšalna trditev bi bila krivična. Poleg tega ima policist v dvomu vedno možnost posvetovanja z dežurnim državnim tožilcem. Naše sodelovanje je na splošno zelo dobro.
Ali menite, da sta policija in tožilstvo dovolj usposobljena in opremljena za preganjanje tovrstnega kriminala, ki je sicer v strahovitem porastu po vsem svetu? Kje so glavni primanjkljaji?
Morate se zavedati, da se policisti in državni tožilci ne ukvarjajo samo z odkrivanjem, preiskovanjem in pregonom kaznivih dejanj z visokotehnološkimi elementi, pač pa tudi z vsemi drugimi, ki se raztezajo na različna področja našega življenja; npr. od prometnih nesreč, železniških in celo letalskih nesreč, zdravniških napak, kršenja predpisov o varnosti pri delu, gospodarske in bančne kriminalitete, korupcijskih dejanj in še mnoga druga področja, ki zahtevajo poglobljeno študijo množice področnih predpisov in razumevanja sosledja dogodkov, ki so v končni fazi privedla do prepovedane posledice. Od državnega tožilca se pričakuje, da bo v prvi vrsti znal razmejiti kaznivo dejanje od nekaznivega, da bo v odklonskem ravnanju posameznika ali skupine pravočasno prepoznal zakonske znake kaznivega dejanja, pravilno in strokovno usmerjal policijo, da bo pravočasno in zakonito zbrala zakonite in kakovostne dokaze v zadostnem obsegu, da bo državni tožilec lahko začel kazenski pregon in svoj obtožni akt argumentirano zastopal pred pristojnim sodiščem. Tehnologija je področje, ki se razvija izjemno hitro, poleg tega pa so dokazi, povezani s kibernetskim kriminalom, večinoma v elektronski obliki in razpršeni na več različnih jurisdikcij.
V primeru spletnih prevar te potekajo največkrat celo izven meja Slovenije. Znane so direktorske prevare, pa prevare pri najemanju stanovanj in apartmajev v tujini, pri nakupovanju kriptovalut … Kako postopate v takšnih primerih? Kako se povezujete in v kakšnih primerih sodelujete z Europolom oziroma organi pregona v drugih državah?
Nobena skrivnost ni, da kibernetski kriminal ne pozna meja. Zlasti ta kazniva dejanja imajo praviloma tudi mednarodne elemente. To v praksi pomeni, da bo verjetno treba za dokaze, podatke in informacije zaprositi pristojne organe druge države. Če bomo želeli dokaze pridobiti na način, da bodo zakoniti in da jih bo mogoče uporabiti tudi pred sodiščem, bomo pri tem morali upoštevati različna pravila, ne samo slovenskega kazenskega procesnega prava, pač pa tudi pravila nadnacionalnih pravnih podlag, bodisi EU ali pa različnih bilateralnih ali multilateralnih pogodb, ki zavezujejo Slovenijo in določajo formalne pogoje za sodelovanje v kazenskih zadevah. Sodniki in državni tožilci se za pomoč pogosto obrnejo na nacionalno predstavništvo pri Eurojustu. Tak način dela bi na tem mestu lahko izpostavila kot primer izredno dobre prakse. Eurojust je Agencija Evropske unije za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah, ki je razvila celovito mednarodno mrežo, ki tožilcem in sodnikom v Evropski uniji zagotavlja dostop do več kot 50 jurisdikcij po vsem svetu.
Kako pa je s kazenskimi zadevami, ki presegajo EU?
Z državami, ki niso članice EU, je omogočeno sodelovanje preko tožilcev za zvezo ali pa kontaktnih točk, ki na različne načine pripomorejo k hitrejši in uspešnejši izvršitvi zaprosil za mednarodno pravno pomoč. Eurojust lahko pomaga tudi v konkretnih zadevah tako pri razreševanju različnih praktičnih in pravnih vprašanj, kot tudi v primerih, ko se zaradi mednarodne razsežnosti pokaže potreba po usklajevanju in koordinaciji aktivnosti v predkazenskem postopku. Ta agencija resnično nudi pomembno pomoč in zdi se, da z razmahom kibernetske kriminalitete in drugega resnega kriminala samo pridobiva na svoji pomembnosti. Policija ni pravosodni organ, zato ima drugačno vlogo in tudi drugačna orodja in aktivnosti, ki jih lahko izvršuje v okviru mednarodnega policijskega sodelovanja.
Kaj naj po vašem mnenju posamezniki pa tudi podjetja in javne ustanove naredijo, da čim bolj zmanjšajo tveganja spletne prevare?
Glede na vse, kar je bilo že povedano, menim, da mora kazenskopravna represija resnično ostati poslednje sredstvo preprečevanja in zatiranja družbeno nevarnih in škodljivih ravnanj. Skupna odgovornost nas vseh, ki imamo znanje in izkušnje je, da to svoje znanje in izkušnje delimo z ljudmi, jih z drugimi pomembnimi deležniki na tem področju ozaveščamo, opozarjamo in jih izobražujemo. Znanje in ozaveščenost sta pomembno orodje v boju proti vsakršnemu kriminalu. Kibernetski kriminal pa je vrsta, ki je zaradi svoje izjemne prilagodljivosti in sposobnosti izkoriščanja naprednih tehnoloških rešitev bolj nevaren ravno zaradi nezmožnosti velike večine ljudi, da se o njem pravočasno pouči in prepozna njegove nevarnosti. Seveda pa je treba na drugi strani tudi žrtvam dokazati, da policiji, tožilstvu in sodiščem lahko zaupajo; da jim bomo nudili podporo in jih ustrezno zaščitili tudi, ko bo škoda že narejena. Vsi skupaj namreč sestavljamo družbo in naš skupen interes je, da družbo ohranimo varno. To pa nam bo uspelo samo s skupnimi močmi.
